Mjanmarska kuhinja

Azijska kulinarika velja za zanimivo, pestro in zdravo. Svetovno znane so kitajska, indijska in tajska kuhinja. Med temi državami pa leži Mjanmar (Burma), katere kulinarika ni nikoli postala globalno popularna.

Mjanmar, nekdanja Burma je najbolj tradicionalna azijska država, ki se šele v zadnjih letih počasi odpira zunanjemu svetu in tujim vplivom. Nekdanji angleški koloniji so diktatura, cenzura in strog vojaški režim omejili tuje vplive, zato so ljudje še vedno povsem spojeni s svojo tradicijo, izmenjave s tujino pa skoraj ni. Tradicija je najbolj očitna v garderobi, saj tako moški kot ženske nosijo posebna krila imenovana longyi, in v kulinariki, ki zaznamuje vsakodnevno življenje.

V Mjanmaru zlahka najdemo tradicionalno hrano, ne glede na to, ali smo v velikem mestu ali v majhni odročni vasici. Zanimivo je, da se kljub vplivnim sosednjim državam (Indija, Kitajska in Tajska), ki imajo vsaka svojo močno prepoznavno kulinariko, jedi v Mjanmaru zelo razlikujejo od vsega poznanega.

Najbolj značilna burmanska jed je kari (curry), ki pa nima nobene zveze s pekočimi indijskimi kariji ali tajskimi kariji, ki so kuhani v kokosovem mleku. Edina skupna lastnost jim je riž, s katerim v Mjanmaru jedo večino jedi in tudi kari. Riž je osnovna jed, ki sodi v vsak obrok, vendar pa so zanimive predvsem ostale jedi.

Tipična postrežba, če naročite piščančji kari.

V Mjanmaru karije kuhajo z oljem. Nekaj olja odda karijeva pasta (iz kurkume, paradižnika, ingverja, česna, čebule, paste iz rakcev ...), nekaj meso (riba, piščanec ali ovčetina), nekaj pa ga dodajo med kuhanjem. Ob koncu kuhanja vode ni več, sestavine pa so prekrite z oljem. Vsa ta maščoba, ki se mnogim zdi pretirana, ima dve pomembni vlogi: omili okus sestavin, za katere je značilen zelo močan okus, in preprečuje, da bi se zaradi bakterij že kuhan kari pokvaril.

Dodatna posebnost te eksotične azijske destinacije je postrežba. Burmanci vam bodo poleg glavne jedi ponudili še kup stranskih jedi in dodatkov. Kari vam bodo postregli z juho (pogoste so juhe iz bambusa, leče ali druge zelenjave), s krožnikom sveže zelenjave (korenje, razne vrste kumar, zelena solata, stročji fižol ...), s praženimi kikirikiji, raznimi pekočimi čili omakami ter posipi iz sušenih in ocvrtih rib ali rakcev. Vse to običajno dobite, če naročite le kari, v dražjih restavracije pa poleg dodajo celo desert ali pa narezano sveže sadje.

Sloves (pre)mastne hrane burmanske jedi niso dobile povsem neupravičeno, saj je veliko burmanskih jedi ocvrtih, nekatere pa so celo najprej sušene in nato ocvrte. Slednji postopek je značilen predvsem za pripravo listnate zelenjave, rib in rakcev. Če k temu dodamo še pražene kikirikije ali pa ocvrt česen, dobimo serijo najpogostejših dodatkov h glavnim jedem.

Burmanci nimajo strogo ločenih jedi in obrokov in ni pravil, ki bi zapovedovala, kaj se je za zajtrk in kaj za kosilo. Za zajtrk jedo juho, rezance različnih debelin, solato ali pa cvrtje. Tudi pri večjem obroku, kot je kosilo, si jedi ne sledjo, ampak jih postrežejo vse naenkrat, nato pa jedi kombinirajo. Med obroki si Burmanci privoščijo razne prigrizke, ki so pogosto narejeni iz riža, mleka, kokosa in sladila.

Na stojnici na tržnici prodajajo sveže rezance in suhe riževe prigrizke.

Še ena zanimiva posebnost, ki je ne smemo pozabiti omeniti, so burmanske solate. Pogosto jih postrežejo poleg juhe, se pa precej razlikujejo od solat, ki smo jih vajeni. Solate so kombinacija sveže, kuhane ali ocvrte zelenjave, mesa ali rib, čebule in sušenih rakcev. Včasih se zdi, da v solato zamešajo karkoli najdejo, in če bi jih videli, ne bi uganili, da gre za solate. Okus je običajno precej močan, jed pa je nasitna. Najbolj znana in posebna je solata iz listov zelenega čaja, ki jih najprej skuhajo, nato pa zabelijo s sezamom, ocvrtim grahom, sušenimi rakci, ocvrtim česnom, kikirikiji in drugimi hrustljavimi dodatki.

Tradicionalna burmanska hrana je res precej oljnata, vendar pa tudi številni Burmanci niso ljubitelji mastne hrane. Za lastne potrebe ali pa za potrebe vse večjega števila turistov zato ponekod pripravljajo jedi, ki niso utopljene v olju in ki znajo navdušiti tudi zahtevne jedce. Le vprašanje časa je, kdaj bomo tudi to zanimivo azijsko kulinariko lahko poskusili izven njenih meja.